Maja Trupi

Moji otroci so mi odkrili poslanstvo, ki ga zdaj živim z vso dušo in srcem. Ni pa mi bilo vedno lahko biti mama. Po porodu prve hčerke sem kljub načrtovani in zaželeni nosečnosti nepričakovano doživela poporodno depresijo, imela sem tudi težave s cistami v maternici in težave z dojenjem. Težko sem se odločila za naslednjo nosečnost in ko se je prikazal težko pričakovani plusek, sem v 7. tednu doživela spontani splav, kar me je zelo prizadelo. Naslednja nosečnost je bila rizična, s krči in krvavitvami in ogromno sem morala počivati. Moja druga (mavrična) deklica se pred porodom ni obrnila z glavico navzdol in se je rodila s carskim rezom. Po drugem porodu sem imela težave z urinsko inkontinenco, ki pa sem jo s pomočjo fizioterapije uspešno rešila. Z drugo deklico sem zelo uživala pri dojenju, dojila sem jo 13 mesecev. Po treh letih sva se z možem odločila še za enega otroka in ker sem čutila, da bo to moja zadnja nosečnost, sem se zelo dobro pripravila, še bolj opremila z znanjem o porodu, dojenju in razvoju dojenčka, poskusila sem še bolj uživati in si zapomniti vsak trenutek nosečnosti in doživela sem čudovit porod, vaginalni porod po carskem rezu. Začutila sem svojo porodno moč, o kateri sem prej samo brala. Sin se je rodil na dan žena in z njim se je dokončno začela moja nova pot, pot Mamice. .